Ljubezen ni dovolj

Kako se slovenski politiki v Bruslju borijo za nacionalne interese? Sodeč po sagi o zaščiti terana, boju za uveljavitev arbitraže ali zavzemanju za slovenskega davkoplačevalca, ki pri privatizaciji NLB ne sme biti vnovič oškodovan, je ta boj brezkompromisen, brezobziren, požrtvovalen in zaradi šibkega vpliva Slovenije žal pogosto tudi tragičen. Tak je pogled iz Ljubljane. Pogled iz Bruslja je malce drugačen: slovenski ministri v povprečju in v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi ostajajo doma in se ne udeležujejo niti najpomembnejših sestankov, na katerih EU snuje svoje politike.

Danska nevladna organizacija Think Tank Europa je ta teden objavila podatke o udeležbi ministrov na srečanjih Sveta EU po posameznih državah. Sodeč po teh podatkih je Slovenija ena najbolj nezainteresiranih držav. Svet EU je ena od treh najpomembnejših evropskih institucij. Sestavljen je iz predstavnikov posameznih držav, večinoma ministrov, ki na skupnih sestankih, na primer ekonomsko-finančnega sveta (ECOFIN) ali sveta za konkurenčnost (COMPET), sprejemajo evropsko zakonodajo in oblikujejo evropske politike. Evropska komisija ali parlament sta ogromni instituciji, v katerih se posameznik izgubi. Svet EU je drugačen. V njem lahko glas slovenskega ministra šteje enako kot glas nemškega ali francoskega.

Žal pa naša država tega dejstva ne izkorišča. Nevladna organizacija Think Tank Europa nam je poslala tudi zbrane podatke za Slovenijo. V zadnjem evropskem političnem ciklu, od junija 2015 do avgusta letos, sta se zgolj dve državi izmed osemindvajseterice srečanj evropskega sveta udeleževale manj frekventno kot Slovenija; to sta bili Slovaška in Poljska. Slovenski ministri so se sodeč po teh podatkih udeležili le dobre polovice vseh zasedanj, 55 odstotkov, v preostalih primerih so ministrstva na visoka srečanja pošiljala državne sekretarje ali pa nikogar. Teh sestankov so se potem v imenu Slovenije udeleževali zaposleni pri slovenskem stalnem predstavništvu pri EU, recimo veleposlanika Rado Genorio ali Janez Lenarčič oziroma njuna namestnica Metka Ipavec.

Če je že splošna slovenska statistika obiskov visokih srečanj v EU slaba, pa je dejansko slika še bolj skrb zbujajoča, če si pogledamo posamične primere. Slovenija namreč izkazuje primanjkljaj ravno na najpomembnejših področjih. Ministri, ki bi morali biti dnevno v Bruslju, so med najslabšimi. Od enajstih zasedanj sveta za konkurenčnost se je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek med junijem 2015 in avgustom 2018 udeležil zgolj dveh sestankov. Teme, kot so prihodnost evropske industrijske politike, raziskave in razvoj, inovacije, visoko zmogljivo računalništvo, mladi raziskovalci, enotni patentni sistem, vesoljska strategija, odprava ovir pri internetni trgovini in omogočanje novih finančnih virov za podjetja, Počivalška v zadnjem njegovem mandatu niso zanimale. V Bruselj je šel zgolj 30. novembra 2015, kjer se je med drugim udeležil sestanka glede krepitve enakosti spolov na področju raziskovanja, in 29. februarja 2016, kjer so se ministri dogovarjali o podpori malemu podjetništvu in zagonskih podjetjih.

Počivalšek naj bi kljub temu ohranjal odlične odnose s svojimi kolegi in drugimi deležniki – če so ga v Bruslju nadomeščali sodelavci, pa nobeno stališče Slovenije v okviru teh zasedanj ni bilo predstavljeno brez njegove vednosti ali usmeritev, odgovarjajo z ministrstva. Zaradi naših vprašanj so nato na ministrstvu pregledali celotno ministrovo udeležbo na vseh formalnih in neformalnih zasedanjih sveta ministrov za trgovino in sveta ministrov za konkurenčnost. A tudi novi rezultati vtisa niso popravili. Od skupaj 40 sestankov se je Počivalšek udeležil zgolj vsakega četrtega. Tisto, kar zbuja optimizem – ali pa grozo, odvisno od perspektive –, pa je še dodatno opozorilo ministrstva: s Počivalškom naj bi se namreč »politična udeležba na sejah teh teles« dejansko povečala. So torej njegovi predhodniki Bruselj sploh poznali?

Slovenski ministri v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi ostajajo doma in se ne udeležujejo niti najpomembnejših sestankov, na katerih EU snuje svojo politiko.

Počivalšek seveda ni osamljen primer. Evropski politiki zelo verjetno ne poznajo recimo bivše okoljske ministrice Irene Majcen. Ko je Svet EU sprejemal pogajalska izhodišča Evrope pred slovito pariško konferenco o podnebnih spremembah, je Majcnova v Bruselj poslala svojo sekretarko. Niso je zanimale krožna ekonomija, politika zniževanja izpustov, biološka raznovrstnost, ni je bilo niti na debati, kjer je Svet EU sprejemal direktivo o pitni vodi, o novih standardih pri izpustih ogljikovega dioksida, ni sodelovala pri snovanju novih pravil trgovine z emisijskimi kuponi. Podobno slabo sta se odrezali tudi ministrica za delo in socialne zadeve Anja Kopač Mrak ter ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Na zasedanjih sveta za zaposlovanje, socialno politiko in zdravje je Slovenija svojega ministra imela v polovici primerov. Najslabša pa je bila naša navzočnost na zasedanjih sveta za splošne zadeve: brexit, prošnja BiH za članstvo v EU, vladavina prava na Poljskem in podobno – vse to Slovenije ni zanimalo. Malce bolje sta se v tem obdobju odrezala ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič in minister za kmetijstvo Dejan Židan, ki sta se udeležila od 70 do 80 odstotkov vseh srečanj.

Rado Genorio, eden izmed slovenskih diplomatov z najdaljšimi izkušnjami v bruseljski birokraciji, prej stalni predstavnik Slovenije pri EU, danes veleposlanik v Belgiji, pravi, da je udeležba slovenskih ministrov v Bruslju v zadnjih letih dejansko boljša oziroma da je bila pred tem še poraznejša: »Imel sem primer, ko slovenskega ministra za gospodarstvo po pet let ni bilo na sestanek s svojimi kolegi v Bruselj na svet za konkurenčnost. In to kljub temu, da je recimo komisar za konkurenco najmočnejši v evropski komisiji.« S področja slovenske neaktivnosti ima Genorio že anekdotične spomine. Najbolj tragikomičen je bil čas finančne krize, ko so se evropski finančni ministri srečevali skorajda vsakodnevno na zgodovinskih sestankih, od katerih je bila vse bolj odvisna tudi usoda Slovenije. »No, na teh sestankih pa žal slovenskega finančnega ministra nihče ni spoznal. Namesto njega sem na sestankih prisostvoval jaz. Navadno sem sedel zraven francoske finančne ministrice, ki je ves čas mislila – kot mi je zaupala kasneje – da sem slovenski finančni minister jaz,« se spominja.

Genorio, ki mu kasneje zdravje ni več dopuščalo, da bi v Bruslju včasih tudi po tri noči zapored igral nadomestno vlogo slovenske vlade, pravi, da je zanj razbremenitev prišla šele, ko je finančno ministrstvo prevzel Dušan Mramor – domnevno prvi, ki je začel redno hoditi na evropska srečanja. Mramorjeva vloga je lep primer, kaj lahko doseže aktivni minister v Bruslju. Povedano na kratko: usoda Slovenije kot majhne države je bila po letu 2013 odvisna predvsem od Istvana P. Szekelya, uradnika v evropski komisiji, avtorja poročil o slovenskih makroekonomskih neravnovesjih, ki je s svojimi izračuni naši državi določal ekonomske cilje. Szekely je tedaj v imenu evropske komisije od Slovenije zahteval varčevalne ukrepe. Mramorju ni bilo jasno, na kateri predpostavki. Na ministrstvu za finance so tedaj v sodelovanju z Velimirjem Boletom z inštituta IER ugotovili, da so bile formule za oceno gospodarskega zdravja, ki jih je uporabljala komisija, primerne za kakšno Nemčijo, a popolnoma neprimerne za periferno Slovenijo. Zato si je Mramor zastavil cilj, da komisijo in ključne evropske finančne ministre prepriča, da spremenijo svoje formule ali pa da naredijo pri Sloveniji izjemo. To mu je na koncu tudi uspelo. Tako je komisija leta 2015 sporočila, da t. i. makroekonomska neravnovesja niso več »presežna«.

»Če ti na drugi strani z nekom, ki vodi postopke proti Sloveniji, ki s svojimi ocenami stanja na državi vpliva na investitorje, ki nam posojajo denar, nimaš pristnega kontakta, tudi zaupanja ni,« se spominja Mramor, domnevno prvi iz Slovenije, ki je kar osebno dvakrat stopil do Szekelya, kasneje pa tudi do nemškega finančnega ministra Wolfganga Schaubla in do tedanjega nizozemskega finančnega ministra in vodje evroskupine Jeroena Dijsselbloema. »Moral sem jih prepričati, da s stiskanjem Slovenije ne bodo dosegli ničesar, da njihove predpostavke ne držijo,« se spominja. »Na teh srečanjih drugih predstavnikov držav, razen ministrov, sploh ne jemljejo resno. Ti moraš imeti osebni odnos, Schauble recimo na teh sestankih ni manjkal niti enkrat v času mojega mandata. Enkrat je med sestankom celo odletel v Berlin in se vrnil. In ne samo, da moraš biti prisoten, tudi razumeti moraš, kaj se dogaja, sicer te hitro obrnejo,« pravi. Slovenski uradniki iz Bruslja ga recimo na prvi sestanek niso znali ustrezno pripraviti in so sprva kot po tekočem traku predlagali, da se Slovenija strinja z vsakim stališčem evropske komisije. Kasneje naj bi Mramor uvedel triurne priprave na slovenski misiji v Bruslju, pred vsakim srečanjem.

Drugi primer, kjer Slovenija zaradi neresnosti politikov na mednarodnem področju čuti posledice, je črpanje evropskih sredstev. Povedna je primerjava s Hrvaško. Poleg svoje uradne diplomatske misije na 4000 kvadratnih metrih ima Hrvaška v Bruslju še sedem predstavništev, namenjenih »neformalni« diplomaciji in širjenju možnosti pridobivanja finančnih sredstev iz evropskih fondov. Ima urad Istrske županije, predstavništvo mesta Zagreb v Bruslju, da bi bolje črpala finančne vire iz skladov EU, ima predstavništvo hrvaških regij, urad slavonske županije, urad Hrvaške turistične zveze, predstavništvo Hrvaške gospodarske zbornice in urad mesta Dubrovnik, ki velja v diplomatskih krogih za enega najbolje organiziranih. Hrvaška ima sedem »lobističnih« predstavništev, Slovenija zgolj eno: Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje (SGRZ) s štirimi zaposlenimi. Slovenija je v Bruslju znana kot »slab pogajalec« o pogojih, pod katerimi lahko naša država črpa EU sredstva, nam je lani dejala Monika Kirbiš Rojs, ki je bila med letoma 2012 in 2013 kot državna sekretarka na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo pristojna za kohezijsko politiko. Tudi ona je opazila, da slovenskih ministrov v Bruslju ni.

Slovenski ministri se v povprečju udeležujejo le dobre polovice vseh zasedanj. So tretji najmanj aktivni v osemindvajseterici.

In kaj smo se naučili po tem? Vlada Marjana Šarca je za ministra za razvoj, strateške projekte in kohezijo imenovala Marka Bandellija. Ta poleg slovenščine obvlada še italijansko, a ima problem: ne zna angleško. Ali kot so nam pojasnili iz njegove službe, v kateri je pristojen za črpanje iz skladov EU: Bandelli govori angleško zgolj na osnovni ravni. »Z aktivnim učenjem angleščine je sicer že začel, vsekakor pa bo z njim nadaljeval, saj se zaveda, da je znanje angleškega jezika za opravljanje funkcije ministra izjemno pomembno. Minister sicer aktivno govori italijansko in pasivno špansko, kar mu bo, poleg sodelavcev, ki ga bodo spremljali na poteh v tujino ter po potrebi tolmačev, v pomoč pri njegovem delu.« Ni rečeno, da Bandelli kljub temu ne bo najboljši minister doslej, a zadnje od srečanj kohezijskih ministrov višegrajske skupine v Budimpešti, na katero je bil povabljen skupaj s svojim hrvaškim kolegom, je že izpustil. Vrha se ni udeležil, saj naj bi se začel že nekaj dni po tem, ko je prevzel posle od nekdanje ministrice Alenke Smerkolj, so nam odgovorili iz ministrstva.

Ta mesec je Slovenija slavila diplomatsko zmago. Nemški časnik Spiegel je razkril mnenje pravne službe evropske komisije, v katerem je ta potrdila večino slovenskih stališč do arbitraže. Čeprav predsednik komisije Jean-Claude Juncker mnenja ni uvrstil na kolegij evropske komisije, domnevno zaradi političnih vezi med Junckerjem in hrvaško vlado, ki sta oba iz iste evropske politične skupine (EPP), je postalo očitno, da je Slovenija v tej tekmi zelo blizu uspeha. Evropska komisija je zdaj sicer molčala, a je bila v vseh podobnih primerih, ki so prišli s sodišča EU, slej kot prej pozvana k predložitvi svojega pravnega mnenja. Slovenija utegne torej spor s Hrvaško dobiti. A kot je ta mesec zapisal tudi nemški Spiegel: spor med Slovenijo in Hrvaško je »čuden«, »gre za nekaj ribiških čolnov« in nekaj kvadratnih kilometrov vodne površine. Lahko, da bo Slovenija v tem sporu zmagala, toda ali je ta spor res tako vitalen, da o njem Slovenija govori in lobira na praktično vseh multilateralnih in bilateralnih srečanjih? Oziroma: zakaj v drugih sporih ne ravna tako? Saj ravnanje Evropske komisije v primeru arbitraže jasno kaže, da so njene odločitve velikokrat najprej posledica moči in lobiranja držav.

Z načinom reševanja slovenskih bank, ki ga je od Slovenije zahtevala evropska komisija leta 2012, se niso strinjali agencija za zavarovalni nadzor, združenje bank, zakonodajno-pravna služba državnega zbora, revizorji, prizadete banke, ekonomisti. V začetku mu je nasprotovala celo Banka Slovenije. A vsi ti pomisleki o trošenju petih milijard evrov, zaradi katerih je kasneje prišlo do krčenja socialne države, so bili hitro povoženi, ko je nekaj nižjih uradnikov komisije – članov oddelka »D5 državna pomoč III« znotraj delovne skupine »finančna kriza«, ki je del pododdelka D, podrejenega namestnikom generalnega direktorja, ti pa so podrejeni generalnemu direktorju za konkurenčnost – poslalo nekaj elektronskih sporočil na slovensko finančno ministrstvo. To je sicer poenostavljena slika dogodkov iz tistega časa, ki pa jih je mogoče strniti v en sam stavek: Slovenskega ministra za finance tedaj v Bruslju, ki je začel do Slovenije gojiti nezaupanje, nihče ni poznal.